sv. Štefan na Toplicah
Cerkev na Toplicah je posvečena sv. Štefanu in ima tako dolgo zgodovino kot svoje sporočilo. Kljub spreminjanju cerkvene opreme skozi zgodovino so temeljni poudarki ostali enaki. S pomočjo obstoječih kipov, slik in znamenj lahko delno razberemo, kako so ljudje živeli, kaj so počeli ter kakšno pomoč so iskali pri višjih silah.
V pisnih virih se prvič omenja šele leta 1581 v Popisu cerkva na Kranjskem oglejske dioceze, ki ga je napravil kotorski škof in sufragan oglejskega patriarha Pavel Bizancij, medtem ko je kraj v virih zapisan kot Topplicz že leta 1352. Sama cerkev je po nastanku veliko starejša od prve pisne omembe, saj so zidovi cerkvene ladje še romanskega izvora, o čemer priča majhno romansko pravokotno okence v južni steni ladje. Pogosto velja, da gre pri cerkvah posvečenih sv. Štefanu za starodavne cerkve in začetke krščanstva na določenem območju. Bližamo se samim začetkom krščanstva na naših tleh.
Preprosta pravokotna ladja je imela na vzhodu sprva polkrožno zaključeno apsido (najsvetejši del cerkve, kjer je prostor za oltar), krita pa je bila z ravnim lesenim stropom. Okoli leta 1500 so cerkveno ladjo okrasili z bogato poslikanim lesenim stropom, ki se je deloma ohranil vse do danes, ko so poslikane deske uporabili za gradnjo pevskega kora. V 16. stoletju so polkrožno apsido na vzhodu podrli in na njenem mestu postavili večji tristrano zaključen in banjasto obokan prezbiterij, ki je bil na zunanjščini prvotno okrašen z rdečimi naslikanimi vogalniki.
Skladno s potrebami časa so v 18. stoletju cerkev temeljito barokizirali. Ob severno stranico prezbiterija so leta 1755 prizidali zvonik in ga okrasili z naslikanimi pilastri ter lepo baročno streho, v stene ladje in prezbiterija pa vrezali in poslikali dekorativne vogalnike s polkrogi in križci. Najkasneje takrat so zazidali tudi romansko okence, ki je bilo na novo odkrito leta 1974, ladja pa je dobila nove večje okenske odprtine. Leta 1880 so na zahodni strani postavili nov kamnit portal, ki danes predstavlja glavni vhod v cerkev poleg katerega nas prvič pozdravni svetnik. V notranjosti je gotski poslikani leseni strop zamenjal lesen in ometan banjasti obok, katerega konstrukcija se je ohranila vse do danes. Pisane deske starega stropa so tedaj uporabili za pevski kor, ki ga podpirata dva lesena stebra.
Ob barokizaciji arhitekture so cerkev tudi opremili z novo oltarno opremo. Za časa župnika Janeza Volčiča je imela cerkev v glavnem oltarju sliko Kamnanje sv. Štefana ter Sv. Magdaleno v stranskem. Obe sta pripisani Valentinu Metzingerju. Konec 18. stoletja so dodali še baročni zlati oltar, posvečen Mariji, ki so ga umaknili iz stranske kapele šmarješke župnijske cerkve. A žal se do danes od te opreme ni ohranilo veliko. Izgubljeni sta obe Metzingerjevi sliki ter star šmarješki zlati oltar. Glavni oltar je nekoliko predelan in na debelo prekrit s kasnejšimi barvnimi premazi, katerim nista ušla niti stranska oltarja, posvečena Mariji in sv. Florijanu. Datiramo jih v čas okoli 1880. V glavnem oltarju nas drugič pozdravi svetnik s knjigo, kamni in palmo mučeništva. Knjiga in mučeništvo sta simbola oznanjanja vere in začetkov krščanstva. Do 80-ih let prejšnjega stoletja je cerkev še krasil opečni tlak, položen v zanimiv vzorec, ki se morda še skriva pod današnjim keramičnim tlakom.
Sveti Štefan je postal zavetnik kamnosekov, tudi zidarjev in tesarjev ter zavetnik konj in živine. Še danes imamo te vidike dejavnosti na Toplicah in v okolici. Je tudi zavetnik proti glavobolu. V glavnem oltarju poleg svetega Štefana presenetljivo opazimo sv. Petra in Pavla. Ta dva svetnika na vsaki strani sta običajno sporočala, da gre za župnijsko cerkev ali pa za cerkev posebnega pomena. Na levem stranskem oltarju imamo podobo in kip Marije. Je kot glavna priprošnjica za vse tegobe in stiske. K njej so se predniki zatekali in klicali: »Zdravje bolnikov, Tolažnica žalostnih, Pomoč Kristjanov ….« Na desnem stranskem oltarju vidimo sliko in kip svetega Florijana. Zanimivo je, da imamo pri sliki sv. Florijana angele in oni so tisti, ki gasijo gorečo stavbo. Pri kipu pa je svetnik sam tisti, ki gasi gorečo cerkev. Svetnik je zavetnik proti požarom in proti povodnji in ljudje so vedeli, čemu se mu priporočajo. V času lesenih stavb so imeli ljudje nenehen strah pred požari. Na vseh treh oltarjih bomo našli angele. Večinoma gre za male kipe, je pa tudi kakšna slika. Spominjajo, kako so se ljudje zatekali k angelom varuhom, ko so želeli obvarovati sebe, svoje otroke in življenje.
dr. Alfons Žibert, župnik, župnija Šmarjeta
dr. Ana Krevelj, konservatorka, ZVKDS, OE Novo mesto
Damjan Cvetan, predsednik GO